Pet poti je delo Tomaža Akvinskega. Tomaž uporablja krščansko poimenovanje pravzroka, “Bog”. Lahko si ga razlagate tudi po svoje: narava, vesolje, energija, življenje,.. Akvinski bi tole sicer odločno zavrnil, ker namiguje na panteizem, torej, da je bog VSE. Na ta način pa naj bi bila Bogu odvzeta osebnost. Zame je bistvo povsem enako.
Prepričanje je samo logična opredelitev delovanja narave. O logiki sem pisala že v prejšnjem članku, tako da racionalno gledano sploh nebi smela obstajati možnost, da bi trditve bile napačne. Žal pa obstaja, predvsem zaradi ateističnih, in drugih pogledov. Namreč nikakršen utemeljen in bolj logičen razlog ne obstaja, ki bi vse to uspel zavrniti.
__
Po zdravi človeški pameti (in o tej bi se dalo veliko povedati) mora za vsako posledico obstojati nek vzrok. Brez vzroka ni posledice.
In tako z vsem skupaj, do pravzroka, do Boga. Sliši se razumno, če le ne bi odpiralo novih vprašanj.
Če ima vsak dogodek, vsako stanje, vsako gibanje, vse prav vse, nek vzrok, kje je potem pravzrok in kako to, da pravzrok nima svojega vzroka? Da, na koncu pridemo do tistega neumnega vprašanja: ‘Če je Bog ustvaril svet, kdo je potem ustvaril Boga?’ To je podobno tisti stari veri, da svet, ki je ploščat, nosi ogromna želva. Ampak, bi kdo vprašal, na čem stoji želva? Preprosto, želva stoji na drugi želvi. In na čem stoji tista želva? Neumno vprašanje, tudi tista želva stoji na želvi. In tako naprej, v neskončnost.
__
Da Bog je, lahko dokažemo po petih poteh.
Prva pot je najbolj razvidna in izhaja iz gibanja. Nekatere stvari na tem svetu se gibljejo; o tem ni dvoma in to tudi čutno zaznavamo. Vsemu, kar se giblje, daje gibanje nekaj drugega. Vse se namrec giblje zato, ker predstavlja možnost v odnosu do tistega, k čemur se giblje, giblje pa nekaj, kar dejansko biva. Vzgibati namreč pomeni popeljati nekaj iz možnosti v dej; iz možnosti pa lahko nekaj preide v dej samo po nekem bitju, ki je v deju, tako kakor tisto, kar je vroče v deju, npr. ogenj, povzroči, da je les, ki je vroče v možnosti, dejansko vroč; tako ga giblje in hkrati predrugači. Eno in isto pa ne more obenem bivati v deju in v možnosti v isti stvari, ampak lahko v različnih stvareh; kar je namreč vroče v deju, ne more biti hkrati vroče v možnosti, ampak je hkrati mrzlo v možnosti. Nemogoče je torej, da bi bilo nekaj v isti stvari in na isti način gibajoce in gibano ali da bi gibalo samo sebe. Vsaka stvar, ki se giblje, mora torej imeti vir gibanja v drugi stvari. Če se torej gibalo spreminja, mora tudi imeti vir gibanja v neki drugi stvari in ta znova v drugi. To pa se ne more nadaljevati v neskončnosti, ker bi tako ne bivalo neko prvo gibalo in potemtakem tudi neko drugo gibalo ne, ker druga gibala vzgibljejo samo zato, ker jim je dalo gibanje prvo gibalo, tako kakor npr. palica giblje samo, če jo premakne roka. Torej moramo priti do nekega pragibala, ki je negibno in vsi vedo, da je to Bog.
Druga pot temelji na tvornem vzroku. V čutno zazanavnih bitjih najdemo hierarhijo tvornih vzrokov, vendar pa ne odkrijemo in tudi ni mogoče odkriti, da bi bilo nekaj tvorni vzrok samega sebe, saj bi tako bivalo samo pred seboj, kar pa je nemogoče. Pri tvornih vzrokih pa ne bi mogli nadaljevati v neskončnost, kajti v celotni razvrstitvi tvornih vzrokov je prvo vzrok vmesnega, vmesno pa vzrok zadnjega, najsi je vmesnih stvari več ali pa samo ena; če pa odstranimo vzrok, odstranimo tudi učinek. Če torej med tvornimi vzroki ne bo nečesa prvega, tudi zadnjega in vmesnega ne bo. Če pa bi šli pri tvornih vzrokih v neskončnosti, bi ne bilo pravega tvornega vzroka in tako tudi zadnjega učinka ne in ne srednjih tvornih vzrokov. To pa je seveda napačno. Torej moramo podati trditev o nekem tvornem pravzroku, ki ga vsi imenujemo Bog.
Tretja pot, ki temelji na možnem in nujnem je naslednja. Med stvarmi najdemo nekaj, za kar je možno, da biva in da ne biva, ker odkrijemo, da nekaj nastaja in propada in potemtakem je za to možno, da biva in da ne biva. Vse, kar biva, pa nikakor ne more biti takšno, kajti tisto, za kar je mogoče, da ne biva, nekoč ne biva. Če je torej za vse mogoče, da ne biva, nekoč v stvareh ni bivalo nič. Toda če je to res, tudi sedaj ne bi bivalo nič, ker tisto, kar ne biva, lahko začenja bivati samo po nečem, kar biva; če torej nič ni bilo bitje, ni bilo mogoče, da bi nekaj začelo bivati in tako bi sedaj ne bilo ničesar, kar pa je seveda zmotno. Vsa bitja torej niso možna, ampak mora v stvareh bivati nekaj nujnega. Vse, kar je nujno, pa bodisi ima vzrok svoje nujnosti nekje drugje ali pa ne. Pri nujnih stvareh, ki imajo vzrok svoje nujnosti, pa ne moremo nadaljevati v neskončnosti, tako kakor tudi ne (in to smo že dokazali) pri tvornih vzrokih. Torej je nujna trditev, da gre za nekaj, kar je samo po sebi nujno in nima vzroka nujnosti nekje drugje, ampak je vzrok nujnosti drugim stvarem; temu pa vsi pravimo Bog.
Četrta pot temelji na stopnjah, ki jih najdemo v stvareh. Med stavmi najdemo bolj dobro in manj dobro, bolj resnično in manj resnično, bolj vzviseno in manj vzviseno in tako naprej. Ko rečemo bolj in manj, imamo v mislih različni stvari, ki se na različne načine bližata nečemu na najvišji možni stopnji, npr. bolj toplo je nekaj, kar se bolj približuje najbolj toplemu. Torej biva nekaj najresničnejšega, nekaj najboljšega, nabolj vzbišenega in potemtakem najbolj bivajočega, kajti kakor pravi Filozof v Metafiziki, najbolj resnično je tudi najbolj bivajoče. In v isti knjigi piše, da je tisto, kar nosi lastnost nekega rodu v največji meri, vzrok vsega v tem rodu, tako kakor je npr. ogenj, ki je nabolj vroč, vzrok vsega vročega. Torej biva nekaj, kar za vsa bitja predstavlja vzrok biti, dobrote in sleherne popolnosti, in to bitje imenujemo Bog.
Peta pot temelji na usmerjenosti stvarstva. Vidimo namreč, da nekatera bitja, ki nimajo spoznanja, in sicer naravna telesa, delujejo zaradi smotra, kar je razvidno iz tega, da vedno oziroma skoraj vedno delujejo tako, da dosežejo najboljše; zato je jasno, da do smotra ne pridejo po naključju, ampak imajo namen. Bitja pa, ki nimajo spoznanja, težijo k smotru samo, če jim usmeri nekdo, ki spoznava in umeva, kakor npr. lokostrelec puščico. Torej biva neko umevajoče bitje, ki vse stvari v naravi usmerja k smotru, in to bitje imenujemo Bog.